Hiša zelišč - Narava iz Vrhov

Hmelj (Humulus lupulus)

 


Zgodovina
Hmelj spada med mlajše kulturne rastline. V Evropi ga dokazano pridelujejo šele od 8. stoletja. Iz opazovanj storžkov hmelja so menih ugotovili, da zelo dolgo vzdržijo in da so odporni proti gnilobi, zato so ga začeli gojiti za pridelavo piva. Sklepali so namreč, da je hmelj primeren za konzerviranje.Šele v 11. stoletju so se začeli za hmelj zanimati tudi v zdravilne namene. Poudarjali so predvsem njegov pomirjajoč učinek. V teku stoletij je postajal obseg učinkovin vse obširnejši – uporabljali so ga pri astmi, pri zagnojitvi ušes, pri težavah z jetri in želodcem, vodenici, putiki in celo kot zaviralec spolne sle.V preteklosti so bili zelo priljubljeni vzglavniki, napolnjeni s posušenimi hmeljevimi storžki, ki so zagotavljali trden spanec. Pravijo, da je angleški kralj Jurij III. zdravil nespečnost prav s pomočjo takšnih blazin.


Sestavine: grenčine (humulon in lupulon), čreslovine, arome, flavonoide, eterično olje


Delovanje: pomirjevalno, spodbuja prebavo, antiseptično


Področja uporabe
Hmeljevi pripravki so dokazano pomirjevalni in uspavalni. Uporabljajo se pri stanjih strahu, nemira ter pri nespečnosti.V izkustvenem zdravilstvu so hmelj uporabljali in ga še vedno uporabljajo pri motnjah prebave, saj vsebuje grenke snovi, ki prebavo olajšajo in  pospešujejo. Zaradi pomirjevalnih učinkov hmelja je njegova uporaba pri gastrointestinalnih motnjah priporočljiva še posebej tedaj, ko jih povečujeta napetost in stres. Zaradi antiseptičnega učinka varujejo prebavni trakt pred infekcijami.


Kontraindikacije: v primeru diagnoze depresije pripravkov iz hmelja ne uporabljajte.